Kritka umetniškega dela v okviru projekta Razstavišče 360
Avtor postavitve, Matej Košir, si kot izhodišče vzame leseno notranjost razstavišča 360, ki ga spominja na lovsko sobo. Lesena notranjost oziroma specifičnost razstavišča kot asociacija in povod za umetniški akt. Postavitev ali instalacija je sicer brez naslova, lahko pa uporabimo delovni naslov: »lovska soba«.
Postavitev »lovska soba« zagotovo sodi v umetniško produkcijo, ki je značilna za postmodernizem. Torej nič ne zrcali ali odraža, temveč originalno artikulira in določa. S to lastnostjo jasno postane legitimno delo postmodernistične umetniške prakse.To lahko nazorno pojasnim z razlago Dr. Tomaža Brejca, ki pravi, da so veliki državni uspehi, (Slovenija postane samostojna država, zmaga v junijski vojni l. 1991, vstop Slovenije v EU), preprosto zdrveli mimo umetnosti in niso uspeli pustiti estetskega zmagoslavja. A zakaj bi, saj umetnost ne odraža ničesar...
Pozitivna posledica ali lastnost takšne prakse je vzpostavitev visoke ravni koncepta in forme, umetniške intence in estetskega spektakla.
Gledalec ob pogledu na trofeje več ne vidi trofej, saj so teizvzete iz svojega primarnega konteksta in postanejo prosojne nosilke umetniškega sporočila ter intence. Za podobo trofeje, ki je zamrznjena v času in ne kaže večnost smrti kot to kažejo egipčanske mumije, stoji mentalna slika, ki je drugače nevidna in se mora gledalcu šele razkriti. Torej, pogled gledalca, ki se od podobe odbije, oziroma natančneje, jo predre in usmeri v nekaj kar v njej ni takoj razvidno. Na tem mestu je lepo razvidna lastnost postmodernistične prakse, ki od gledalca zahteva razširjen vpogled v kontekst umetnine oziroma »rentgenski pogled«, če temu lahko tako rečem. Ta logika se odraža povsod, tudi na drugih področjih umetnosti npr. animirani film. Če danes gledam »risanko« na programu Cartoon Network, od mene zahteva, če seveda želim pravilno interpretacijo, velik napor in poznavanje produkcije filmskih uspešnic zadnjih nekaj let. Vse se v neskončnem eklekticizmu zlije v fantastično podobo hiper teksta.
Če je primarni kontekst ali funkcija prepariranih živali, npr. poučevanje obiskovalca vnaravoslovnem muzeju ali opravljanje funkcije trofej, pa se s postavitvijo v razstavišče, ki ima status galerije, ta funkcija odvzame in izgine. S tem dejanjem na površje privre, kot pravi avtor sam;»bizarnost in nenavadnost lovskih trofej in za današnji čas nenavadna uporaba prepariranih živali kot funkcionalnih predmetov, ki pa vseeno dokazujejo lovčevo in preparatorjevo ustvarjalnost. Dekorativnost in popolna manipulacija preparatov je najbolj očitna v primerih, ko ti ne opravljajo več funkcije trofeje, ampak jim je podeljena povsem nova, in sicer v primerih, ko postanejo uporabni kot deli pohištva (obešala, kljuke,...) ali kot pohištvo samo (stoli, mize, luči...)".
A kaj pomeni samo razstavišče 360 v družbenem kontekstu. Mislim, da se popolnoma poda v logiko postmodernega spektakelskega mišljenja. S takšnim razstaviščem, ki bo imelo status galerije, mesto oziroma umetnost, ki bo tu predstavljena pridobi status spektakla in promocijo, ki je bila »do sedaj« pretežno rezervirana za vizualne umetnosti kot sta film in gledališče.
In še za konec, ko govorim o razstavišču 360 bolj govorim o inventivnosti kot o originalnosti in prej o producentu kot o iznajditelju. A to se je vedelo že na začetku in ta praksa ni nekaj novega… je povsem legitimen pojav v družbi postmodernističnega spektakla na prelomu tisočletja.
