V projektu Oaza TF4 je Nataša Krhen v skladu s specifiko in lokacijo razstavnega prostora prečistila in zgostila bistvene elemente in postopke svojega dosedanjega dela in razmišljanja.
V spominu poznavalcev (in ljubiteljev) slovenske vizualne produkcije zadnjih desetih let je njeno ime asociativno povezano z delfini. Predvsem s privlačno in vizualno učinkovito celostno postavitvijo Delphinidae, v kateri je z elementi svetlobe, barve in zvoka ter s kipi delfinov v naravni velikosti inscenirala arhetipsko podobo delfinov v idealnem okolju in s tem dosegla maksimalen spektakelski učinek. Naslednje postavitve so še vedno tematizirale delfine, vendar je bila vanje že vgrajena racionalna distanca in ekološko ozaveščeni očitek planetarnemu nasilju človeka nad naravo, ki ga je obravnavala tudi v nekaterih posameznih kiparskih delih.
Nasprotje med idealiziranim videzom in resničnim stanjem stvari je Nataša Krhen poudarjeno izpostavila v seriji projektov, ki se dotikajo ritualov, povezanih s smrtjo in minevanjem. Na začetku je šlo zgolj za iskreno čudenje nad strašljivo izpraznjenostjo obreda pogreba in bohotno vizualno kulturo pokopališč. Nagrobni venci, kičasto okrasje, sveče in žalni trakovi s stereotipnimi floskulami izrazov sožalja so se ji dozdevali kot samozadostni razstavni eksponati sami po sebi. Postopoma pa jih je začela kritično obravnavati kot odpadke nekih že davno izpraznjenih ritualov in jih s postopki reciklaže transformirati v nekakšne „nagrobnike druge stopnje“, ki vsebujejo tudi že spomin na nesmisle in zablode kulture, ki nas določa in nadzoruje. Tako v življenju kot tudi po njem.
Objekti, izdelani iz s pokopališča pobranih mrtvih rož in odpadnega parafina, so poskus konzerviranja spomina, ustreznejšega grehom dekadentnega preobilja in požrešnosti sodobne kulture in civilizacije. Iz njenih odpadkov je Krhenova zgradila toge in ostre objekte z amorfno prosojno strukturo in zanje v novem okolju razstavišča 360 predvidela nadaljno transformacijo. Parafin in rastlinje - material iz katerega so objekti zgrajeni - je namenoma izpostavila temperaturnim spremembam in selitvam in v končni fazi svojemu izvornemu smislu, torej propadu. Tudi tokrat je Nataša Krhen uporabila „kiparske“ postopke, ki jim lahko sledimo že od njene prve samostojne razstave in so različni poskusi materialnega „konzerviranja“, skrivanja in varovanja elementov osebnega in kolektivnega na ravni kulturnih arhetipov. Elementi njenega predstavnega sveta (pogosto povezanega z naravo oziroma živalmi) so bili vedno bodisi zaščiteni s plastično folijo, bodisi „balzamirani“ ali celo dobesedno konzervirani v kozarce za vlaganje oziroma zaliti s smolo ali parafinom.
Oaza TF4 z imenom in z vsemi uporabljenimi elementi direktno namiguje na kraj večnega počitka, na pokopališko parcelo, ki pa jo umetnica s postopki reciklaže, konzervacije, načrtovanega propada, v umetnostnem kontekstu, za katerega je pravzaprav narejena, artikulira kot hkratni preostanek in presežek.
