Kiparka Nataša Krhen sodi med likovne ustvarjalce, ki svoj kreativni izraz poklanjajo naravni vizualni obliki sveta in njegovih naravnih sestavnih delov. Morfologija naravnih oblik, ki je glavni kontekst likovno-vizualnega dela njene tokratne predstavitve, je direktno vzeta iz sveta rastlinja, naravnega rastja. S plastenjem, nalaganjem drugega na drugo avtorica ustvari zanimiv preplet življa dobesedno, ga fiksira, balzamira in ohranja v prosojnih plasteh voščene mase, ki jo uporabi za nosilec kiparske postavitve. Likovna poetika kiparske postavitve je naravnana čisto po žensko, z prefinjenimi estetsko- vizualnimi prijemi, ki so značilni za občutljivo likovno ustvarjalko, zlasti v času vizualnega fast-food-a, ko so meje med umetniškim in ne-umetniškim zabrisane, ko se vizualni ustvarjalci zaradi galerijske politike odločajo za hitre in trendovske vizualne manifestacije.
Nataša Krhen je ustvarjalka, ki sledi svojim lastnim vzgibom v izbiri in predstavitvi želenega konteksta. Ali je njeno kiparsko delo nasičeno z energetskim nabojem likovne informacije, ali pa kiparskega dela ni. Vmesna polovičarska pot ne obstaja. Vsebinski kontekst postavitve se giblje v post- pogrebniškem obredju zahodne družbe dobesedno. V voščenih paravanih, ki so vsebinsko postavljeni kot metafora nagrobnih kamnov, se skrivajo ostanki rož, pogrebnih vencev, žalnih trakov za umrlo osebo. V voščenih paravanih je fiksirana žalost, bolečina, minljivost, solze. Simbolno skladišče čustvovanja (rože, žalni trakovi, pogrebni venci) omenjenega konteksta avtorica uporabi kot likovni material iz katerega poustvari estetsko- likovno celoto, ki s svojo lastno, neoprijemljivo lepoto začne govoriti na drugi strani smrti.
